Ideja o majhnih plačilih preko spleta je bila nekako ovržena proti koncu »dot com« buma. V decembru 2000 je Clark Shirky celo napisal, da majhna plačila preko spleta ne bodo nikoli zaživela, saj idejo uporabniki preprosto zavračajo.

Kljub nenaklonjenosti, je na spletu ideja že zaživela, le ne v obliki, kot so si jo nekoč predstavljali. 99% plačil, ki jih uporabniki plačajo npr. za skladbo preko iTune, je drobiž. Prav tako so »drobiž« zaslužki, ki  jih prejmejo nekateri operaterji spletnih strani, kadar nekdo klikne na oglas na njihovi spletni strani. Nekatere spletne knjižnice fotografij prodajajo slike za manj kot 1$.

»Plačevanje minimalnih zneskov preko spleta je torej realnost, le niso se razvila v obliki, kot smo pričakovali.«, je povedal Benjamin M. Compaine, konzultant in predavatelj.

Od najzgodnejših dni pa nekje do leta 2000, je bilo pričakovati, da bo le peščica podjetij omogočala spletnim uporabnikom plačevanje minimalnih zneskov za spletne vsebine kot so časopisni članki, stripi in podobno, vendar se je večina od njih zaprla ali pa so se preusmerili na druge storitve. Podjetja, kot so DigiCash, CyberCash, First Virtual Holdings in Peppercoin so uporabnikom omogočala, da so na svoj račun preko plačevanja s kreditno kartico položili večji znesek in ga postopoma trošili za manjše nakupe na drugih spletnih straneh.

Kot je pokazala praksa, takšno plačevanje, imenovano tudi »open-loop« še vedno ni popolnoma sprejeto. Uspešnejše so namreč prodaje, kjer kupec plača direktno ponudniku.
Izkazalo se je tudi, da so bili kupci ves ta čas pravzaprav pripravljeni plačati še tako zelo majhne zneske, vendar le za vsebine, za katere se jim je zdelo upravičeno zaračunati. Kupci namreč z veseljem plačajo za glasbo in filme, ne pa za napisana besedila, ki jih lahko le natisnejo.

http://www.nytimes.com